Življenje, visoko, veliko, večno,
kličem ti: Dober dan!
in ti ponujam roko za srečno
skupno vandranje v kdovekam.
Skozi solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in na goro vstajenja
in zmeraj znova k sebi nazaj.
Dober dan, tisoč možnosti in dolžnosti.
Dober dan, posvečena norost.
Dober dan, mila ptica mladosti
in tvoja pesem: dar in skrivnost.
Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepetam na uho besedilo
zaljubljenih: Rad te imam!

 

 

 

 

 

Banner1
Pavček 3

Rastoča knjiga 2015/2016

K državnemu projektu Rastoča knjiga se je Osnovna šola Toneta Pavčka pridružila leta 2014. Prav nenavadno bi bilo, če bi oklevali, ali bomo kot šola poudarjali pomen knjige in branja ter se ne zavedali, da če hočemo rasti in obstati, nujno potrebujemo knjigo. Tone Pavček je poleg Borisa Pahorja drugi prejemnik nagrade Rastoča knjiga, nagrade, ki jo društvo podeljuje avtorjem, ki s svojim delom uveljavljajo slovenski jezik doma in po svetu. Opus Toneta Pavčka obsega pesniške zbirke za otroke, slikanice, pesniške zbirke za odrasle in eseje, prevajanje ruske poezije, v tuje jezike (angleščino, azerbajdžanščino, češčino, gruzinščino, ruščino, hrvaščino, makedonščino in srbščino) so prevedene tudi njegove najbolj znane pesmi. Poleg pisateljevanja je bil Tone Pavček dejaven tudi na drugih področjih – bil je novinar, ravnatelj gledališča, urednik in od leta 1979 do 1983 predsednik Društva slovenskih pisateljev, ambasador Unicefa, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa tudi politično aktiven. Bil je prejemnik številnih nagrad: Levstikove nagrade, Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, Kajuhove nagrade, večernice, zlatega reda za zasluge Republike Slovenije, pa tudi častni meščan Novega mesta, Ljubljane in Mirne Peči.

 

V tretjem delu esejev z naslovom Čas duše, čas telesa, v eseju Branje kot zrenje in zorenje Tone Pavček razmišlja: »Zavoljo lepe besede, tiste, ki se je udomila v knjigah, besedujem o branju in upam, če mi bo sreča mila, najdem z njo med vami sobesednike. Kajti tako kot vse na tem svetu – nebo, zemlja, kamen, ptica in človek – tudi beseda in knjiga ne moreta bivati sami, iščeta družbo, stik, blaženost in napornost sožitja. To je tako, kakor z nami, pa naj svoje besede molčimo ali izgovarjamo. Celo več: mislim, da smo vsi, kakor smo dediči slovenskega in vesoljnega izročila V začetku je bila beseda, zapisani svoji besedi in ji zavezani; da ji služimo, izgovarjamo, bogatimo, pričujemo zanjo in se je veselimo. Beseda, s katero poimenujemo vse, kar je, in ona imenuje nas. Naša vsebeseda. Naša knjiga.«

 

V OŠ Toneta Pavčka smo se odločili, da bomo gradili rastočo knjigo in poudarjali pomen branja ter besedne umetnosti. V vitrini šolske avle se nahajajo dela Mirnopečanov, ki bogatijo svet literature, znanosti in polnijo ter bogatijo naš notranji svet. Na začetku rastoče knjige se je kot prva znašla knjiga Franja Dularja z naslovom Domači živinozdravnik, ki je izšla leta 1890 in je po naših podatkih najstarejša publikacija, ki jo je izdal kak Mirnopečan. Najstarejši publikaciji kronološko sledijo ostala dela Mirnopečanov in danes naša rastoča knjiga šteje 103 knjige, od tega je 9 publikacij naše šole in vrtca. Šola že vrsto let izdaja gradiva, kot so raziskovalne naloge, ki so še danes pomemben vir črpanja gradiva. V zadnjih nekaj letih pa sistematično izdajamo zbornike šolskih projektov, s katerimi gradimo našo rastočo knjigo. Misel, ki nas je vodila ob gradnji rastoče knjige, je Pavčkova, in sicer: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.«Tako je šolska rastoča knjiga poklon vsem Mirnopečanom, ki so prispevali svoj kamenček v mozaiku razvoja slovenskega naroda.

Naj končam z besedami Toneta Pavčka: »Sediš, bereš, potem ne sediš več, ampak potuješ prek prostorov neznanja in komponent nejasnosti v domovino pripovedi, ki jih rod za rodom pripoveduje o svojem iskanju, o svojem življenju, o lepem in hudem, o smrti in ljubezni. Bereš, potuješ, v tebi raste kvas modrosti in svetloba, kot bi se gledal v ogledalu neba. Kajti: čas, preživet s knjigo, je predelan v svetlobo. Zapustiš enoličnost ravnine, puščo goličave, prepustiš se govoru, dialogu in beseda postane prijazna soseda, ki predte razgrinja svoje darove: zaupnost, skrivnost, čudenje nad svetom besedja. V njem je celo molk bogat in rodoviten. Oglašajo se pisci, ki jih že dolgo ni, a vendar še zmeraj slišimo njihov glas, ko nam govorijo svojo in našo slovensko resnico: obstali smo, ker smo izbrali besedo!«

 

Z željo in upanjem, da bi bilo svetlobe v naši šoli čim več, torej da bi učenci in vsi, ki so povezani s šolo, prosti čas posvečali tudi knjigi, bomo gradili našo rastočo knjigo še naprej, vsem pa polagali na srce Pavčkovo misel, da če ne bomo brali, nas bo pobralo.

 

Barbara Goršič

 

 Ni pomembno, kaj v življenju počneš, pomembno je, da v tem uživaš

Ob obeleženju slovenskega kulturnega praznika nas 5. 2. 2016 obiskala priznana slovenska igralka Ljerka Belak. Že pred proslavo si je vzela čas za intervju, v katerem je povedala več o svoji igralski karieri, vodenju radijske oddaje, sodelovanju s Svetlano Makarovič in svojem življenju izven gledališča.

Ste že kot otrok sanjali o igralskem poklicu ali Vas je pot kasneje usmerila tja?
Že od majhnega sem imela to željo, druge pravzaprav ni bilo.

Ste imeli ob tem kakega vzornika?
Naša generacija ni imela vzornikov. Hotel si biti sam sebi vzornik. Vsi smo posamezniki in se ne ravnamo po drugem.

Če bi imeli še enkrat možnost, bi se prav tako odločili za igralski poklic?
Seveda.

Ali se morda spomnite svoje prve gledališke predstave? 
Ne spomnim se, je že res dolgo časa nazaj. Bila je neka mala vloga. V obrtniškem gledališču sem kot 13-letna igrala manjše vloge v otroških igrah.

Bi lahko opisali svojo značilno pripravo na gledališko predstavo. Imate kak poseben »ritual«?
To je dolgotrajna priprava. V gledališču je umetniški vodja, ki dobi predlogo, po kateri bomo igrali. Naredi zasedbo, določi, kaj bo kdo igral. Potem dobiš besedilo in se dogovorimo za skupno vajo. Ob vaji je lektor, ki skrbi za pravilno izgovarjavo, te priprave trajajo približno 10 dni. Potem se začnem učiti besedilo. Sama osebno se ga učim med potjo do gledališča. Kasneje začnemo vaditi na odru, ki ga pripravijo odrski delavci, vendar je takrat scena le deloma postavljena. Pri pripravah na predstavo sodeluje tudi »suflerka« oz. šepetalka, ki nam približno dopoveduje tekst. Paziti moram tudi na govorno tehniko, ki jo izpopolnjujem s posebnimi vajami, ter na glasnost in razločnost govora.

Katere predstave so vam za igranje bližje – tragedije, komedije …?
Vseeno mi je. Zelo rada imam komedije, vendar jim ne dajem neke posebne prednosti pred tragedijami. Na splošno imam rada dobre predstave, za katere so zaslužni dober tekst, dober režiser in dobra ekipa. Vsi želimo, da bi bila predstava dobra.

Sodelovanje s katerim igralcem se Vam je najbolj vtisnilo s spomin?
Posebej ne morem izpostaviti nikogar. Pri sodelovanju s soigralci nimam nobenih problemov. Na odru vsak igra neko vlogo in ne gre za odnose na osebni ravni. Sami sebi v šali pravimo »rekviziti«, med seboj pa smo v prijateljskih odnosih.

Katero predstavo oz. odigrano vlogo bi označili za vrhunec svoje igralske kariere?
Take predstave nimam. Jaz se v svoje vloge sproti zaljubim. Nikoli nisem imela neke želje, kaj bi igrala, niti nimam najljubše predstave.

Ali ste kdaj gostovali tudi v tujini?
Da, bili smo v Trstu, Romuniji, Bolgariji, Pragi, Londonu, Moskvi, tudi v Avstriji in drugod. Vendar pri igranju ni bistveno, kje igraš, ampak to, da igraš za ljudi.

Ali se je Vaše igranje z leti, izkušnjami spreminjalo, postajalo težje – lažje?
Ni postalo nič lažje. Vedno začneš vsako gledališko vlogo od nič in od tam dalje nalagaš. Čeprav marsikaj znaš, moraš vložiti veliko truda; nikoli pa ne narediš tako popolno, da ne bi mogel še bolje.

Ali ima Borštnikov prstan v Vašem domu posebno mesto?
Poglej, tu ga imam (Pokaže roko, op. a.). Sicer ga ne nosim, danes sem ga nadela z namenom, da ga pokažem. Prstan pomeni veliko, saj je največje priznanje za igralca v Sloveniji – priznanje za dolgo, pošteno delo. Se pa ne bi počutila nič slabše, če ga ne bi bilo. Ker se podarja enkrat na leto, ga ne morejo dobiti vsi.

Menite, da je igralski poklic v Sloveniji dovolj cenjen?
Mislim, da je dovolj. Denar sicer potrebuješ, ni pa to osnova za igralski ali pa kateri koli drug poklic. Podobno kot zdravnik, učitelj razdaja igralec sebe, in tega se ne da plačati z denarjem.

Lahko poveste kaj več o svojem odnosu s Svetlano Makarovič?
Nisva bili sicer skupaj v letniku, sva pa vzpostavili prijateljski odnos že v akademskih letih. Vsako soboto hodim k njej. Skupaj pripravljava kabaret, otroške igrice in drugo. Nekaterim gre v nos, ker pove, kaj misli, vendar to je prav. Je res zanimiva ženska.

Kako bi sicer predstavili izkušnjo z vodenjem radijske oddaje Storž na 1. programu Radia Slovenija?
Ta oddaja je bila na sporedu približno pol leta ob sredah. Zdaj je ne vodim več. Vodim pa ob nedeljah Oddajo z Ljerko. V njej od 10.00 do 11.00 kličejo ljudje, vrtimo glasbo, pridejo gostje. 
Radio kot medij mi je zelo ljub. Dejstvo pa je, da ni zvezdniški medij.

Bi lahko izpostavili še kako anekdoto, ki ste jo doživeli v času priprave na nastop ali pa na sami predstavi?
Za eno predstavo smo pozabili čevlje, zato smo šli v bližnjo trgovino, kjer so nam dali gumijaste škornje. Publika ni ugotovila, da to ni bilo po načrtovano, nam pa je bilo na odru res vsem smešno.

Kaj počnete, ko niste na odrskih deskah?
Berem; sem ljubiteljica knjig, vendar jih ne posojam, ker se bojim, da bi kdo naredil kak zavihek na robovih listov. Poleg branje se pripravljam tudi na oddajo, rada kuham, imam vrtiček, tri muce ...

Kateri življenjski nauk bi sporočili mladim?
Če si izbereš tisti poklic, ki ga želiš, potem ne bo hudega. Rad moraš delati tisto, kar delaš. Lahko sicer traja, a na koncu je želja izpolnjena.

Ula Parkelj, 7. b, in Nina Rozman, 9. a

Vabljeni k ogledu spletne strani: Rastoča knjiga

V OKVIRU PROJEKTA RASTOČA KNJIGA OŠ TONETA PAVČKA RAZPISUJE NATEČAJ Z NASLOVOM BEREM, TOREJ SEM

Vabimo vse učence, da se udeležijo natečaja v naslednjih kategorijah:

1. FOTOGRAFSKI NATEČAJ

Vsak učenec lahko sodeluje z največ tremi fotografijami.

2. LIKOVNI NATEČAJ

Vsak učenec lahko sodeluje z enim likovnim izdelkom.

3. LITERARNI NATEČAJ

Vsak učenec lahko sodeluje z enim pisnim izdelkom (pesem, zgodba, strip, dramsko besedilo …).

Rok za oddajo izdelkov je 22. 4. 2016. Izdelke lahko učenci oddate v šolski knjižnici. Iz vsake kategorije bodo avtorji najboljših izdelkov nagrajeni.

VABLJENI K SODELOVANJU!

 

Nagrajenci šolskega natečaja Berem, torej sem

V mesecu marcu in aprilu 2016 je v naši šoli potekla šolski natečaj z naslovom Berem, torej sem.
Največ je prispelo literarnih prispevkov, po številu so sledili likovni izdelki in nekaj manj je bilo fotografskih. Komisija, ki so jo sestavljali Aleša Sušnik Škedelj, Klemen Kramar, Nataša Trajkovski, Tatjana Kupljenik, Darja Rugelj in Barbara Goršič, se je odločila, da nagrade prejmejo:

Literarni natečaj:
1. triada: Tea Metelko Klemenčič, Ula Gracel in Jošt Fabjan
2. triada: Maja Cesar
3. triada: Luana Ovnik

Fotografski natečaj: Nuša Bobnar, Manca Saje, Jera Parkelj

Likovni natečaj: Pia Fornezzi Rezelj, 5. a

Knjiga

Ko knjigo odprem,
se vanjo zazrem
in vidim vse črke,
vesele in mrke.

So črke male in velike,
tudi vejice in pike,
s trebuščkom ali brez
kot majhen priden pes.

Majhen pes pa črka ni
niti muca ali vsi.
Črka je črka,
nikoli ni mrka.

Črke so pisane
in narisane.
So prave
in lepe postave.

Tea Metelko Klemenčič, 3. a
(nagrajena pesem)


Berem, torej sem

V knjigi najdeš vse:
števila, besede, pesmice.
pesem ti pove,
kar čutijo ljudje.

Pisatelj napiše pravljico
za dobro poslastico.
Prebere jo za lahko noč
mama vsako noč.

Ko ničesar ne veš,
se v knjigo zazri
in prezri število strani.

Spoštljivo ravnaj z njo,
ker potrebno je veliko dni,
da napišeš jo.

Maja Cesar, 6. a
(nagrajena pesem)

Knjiga

Tam je knjiga na polici,
osamljena v tišini,
s prahom na platnici,
pozabljena v praznini.

Majhen otrok
doseže jo z roko,
z nje prah obriše
in nasmeh se mu nariše.

Prebere jo celo,
vse vejice in pike.
črke, majhne in velike.
In knjiga ga nauči,
da v življenju ni stvari,
za katero odgovora ni.

Zato beri in nauči se živeti
pa ti v življenju ne bo treba trpeti.

Luana Ovnik, 9. a
(nagrajena pesem)

Spletna stran OŠ Toneta Pavčka uporablja piškotke. Ti ne shranjujejo Vaših osebnih podatkov. Več o piškotkih ...