Življenje, visoko, veliko, večno,
kličem ti: Dober dan!
in ti ponujam roko za srečno
skupno vandranje v kdovekam.
Skozi solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in na goro vstajenja
in zmeraj znova k sebi nazaj.
Dober dan, tisoč možnosti in dolžnosti.
Dober dan, posvečena norost.
Dober dan, mila ptica mladosti
in tvoja pesem: dar in skrivnost.
Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepetam na uho besedilo
zaljubljenih: Rad te imam!

 

 

 

 

 

Banner3
Pavček 3

Stari hrami in zidanice v okolici Mirne Peči

Da so okoliški prebivalci na gričih v okolici Mirne Peči predelovali grozdje in negovali vino že ob prelomu iz 12. v 13. stoletje, dokazujejo darovnice višnjegorski ministerialov. Zasadi na Golobinjeku, Grč vrhu in Knežiji so bili vse do 19. stoletja večinoma v lasti hmeljniških graščakov; nad Šentjurjem, Hmeljčičem in Globočdolom je imel večja posestva stičenski samostan; vpliven lastnik vinogradov v mirnopeški župniji pa je bil tudi novomeški Kapitelj. Odločili smo se, da ob sv. Martinu del večstoletne vinogradniške tradicije poiščemo v starih hramih in zidanicah na Golobinjeku in Grč vrhu.

A kako so te stavbe nastale? V srednjem veku sta se uveljavili dve vrsti lastništva: dominikalna in rustikalna. Večje dominikalne vinograde so vodili zemljiški gospodje (grajščaki, cerkve in samostani), obdelovali pa so jih njihovi podložniki, ki so prihajali na obvezno tlako. Pridelek so lastniki po trgatvi odpeljali v svoje vinske kleti: hmeljniški graščaki na Pristavo pod gradom, stičenski samostan v svojo kelt Bajnof pod Trško goro, novomeški Kapitelj pa v kletne prostore mežnarije pri cerkvi sv. Nikolaja. Stavb za kletarjenje in spravilo vina v vinogradih zato večinoma niso potrebovali.

Manjši rustikalni vinogradi, ki so bili v okolici Mirne Peči tudi najbolj pogosti, pa so bili bodisi del podložnih kmetij, ki so zemljiškim gospodom dajale vinsko desetino, bodisi so jih zemljiški gospodje dajali v najem (v zakup po gorskem pravu), kar so kmetje plačevali z delom pridelka, imenovanim gornina. Ker so bili to večinoma kmetje iz okoliških vasi, so sprva tudi oni pridelek vozili na svoje domačije. Za spravilo orodja ter stiskanje grozdja pa so ob vinogradih postavili majhne stavbe iz lesa. Te pritlične lesene stavbe, v katerih so kasneje shranjevali tudi vino, na Dolenjskem imenujemo hrami.

Lastniki večjih kmetij se z delom v vinogradu niso ukvarjali. Zanj so skrbele starejše ali samske osebe in gostači, ki so sprva živeli na kmetiji, nato pa so se nekateri izmed njih, kljub temu da je zemljiški gospod to prepovedoval, v vinograde tudi naselili. S tem pa se je začela tudi navada shranjevanja vina v hramih. Pogosto so eno steno hrama pozidali s kamnom in vgradili krušno peč, v druge stene pa okna. Tako so v vinogradih nastale hiše.

Nekateri pa so vkopali in zazidali kletne prostore (keudr), kjer so pogosto poleg prostora za shranjevanje vina uredili tudi prostor za odprt ogenj. Nad kletjo so zgradili leseno podstrešje. Stavbe, ki so imele zidani kletni del in leseno nadstropje, na Dolenjskem imenujemo zidanice.

Značilnosti mirnopeških hramov in zidanic si lahko ogledate v fotogaleriji.

Nejc G., 8. a, Žan K. in Maj K. T., 8. b, K. Kramar, november 2016

Fantovska luknja in Ajdovska jama v Zijalu

Slikovita pečina v Zijalu je ena izmed bolj znanih znamenitosti Mirne Peči, verjetno pa tudi ena izmed bolj skrivnostnih. Poleg legend, ki so se ohranile v ustnem izročilu, stena skriva tudi dve kraški jami: Fantovsko luknjo in Ajdovsko jamo. Ker smo ju poznali le iz pripovedovanj, smo se odločili, da ju obiščemo.

Fantovska luknja leži vzhodno od pečine in naj bi služila kot skrivališče že v času turških vpadov. Kasneje so v njej zavetje iskali fantje, ki so bili v vojnem času vpoklicani v avstrijsko vojsko. G. Mirko Kužnik, ki nas je odpeljal do nje, je povedal, da naj bi v njeni bližini pred leti našli tudi ostanke vojaške opreme iz 2. svetovne vojne. Jama je še danes izvrstno skrivališče, saj je pot do nje izjemno strma, najti pa je ni prav lahko.

Vhod v Ajdovsko jamo, zahodno od pečine v Zijalu, je nekoliko bolje viden. Zasluga gre g. Alojzu Kastelicu, mirnopeškemu čebelarju, ki je leta 1992 jamo odkril in njen vhod razširil. Legenda pravi, da naj bi v njej prebivali Ajdi, prvotni prebivalci naših krajev. S podzemnimi rovi naj bi bila povezana z Ajdovsko hišo nad Šentjurijem, je še zapisal g. Kastelic.

Obe jami sta vodoravni in kratki, nastali pa sta pod previsno steno. Takim vrstam jam pravimo spodmoli ali zijalke. Fantovska luknja je manjša, saj je dolga le 5 metrov; Ajdovska jama pa je dolga 9 metrov. Vhod v Ajdovsko jamo je tudi bolj zaprt, zato je jama bolj vlažna in v njej pa opazimo več značilnih kraških pojavov. Obe jami sta težko dostopni, pot do njih pa je močno zaraščena, tako vemo, da smo bili prvi, ki smo ju po daljšem času obiskali.

Fantovska luknja


Pogled proti zgornjemu delu pečine v Zijalu z ozke police 25 metrov nad izvirom reke Temenice, kjer se nahaja vhod v Fantovsko luknjo.


Vhod v jamo, pri katerem so dobre vidne plasti apnenca, nastalega v obdobju jure (pred 200 do 150 milijoni let).


Po vhodu se jama razdeli v dva rova. Desni, ki je nekoliko daljši, meri dobra 2 metra.


Stene krajšega, levega rova ponekod izgledajo, kot da bi jih nekoliko razširila tudi človeška roka.


Tla so prekrita s slojem rjave preperine, ki polzi iz razpok v jami. Okrušeni deli kamnin odkrivajo temnejši apnenec, ki ga obdaja svetlejša plast kalcita. Kalcit je hkrati tudi vezivo, ki zapolnjuje manjše razpoke v stenah.


V večje razpoke so vrinile korenine drevesa, ki raste nad jamo in kamneno osnovo drobi v pesek. V razpokah v desnem rovu opazimo, da se jama nadaljuje proti notranjosti griča Sveta Ana. Tako ni nenavadno, da so zaradi podobnih razpok v okolici domačini včasih pripovedovali o podzemnem rov, ki naj bi povezoval Zijalo z 10 kilometrov oddaljenim gradom Hmeljnik.

Ajdovska jama


Pot do Ajdovske jame vodi zahodno od pečine v Zijalu po težko dostopnem terenu 45 metrov nad izvirom reke Temenice.


Vhod v jamo, ki je nastala ob prelomni ploskvi, se začne pod desetmetrsko navpično steno.


Nizek prehod se razširi v manjšo dvorano, ki je dolga 6, široka 3,5 ter visoka 3 metre.


Pod manjšim kamnitim mostičkom se na severni strani jame začne krajši in nižji rov, ki pa se konča že po dobrem metru in pol.


Nad severnim rovom opazimo enega izmed dveh naravnih kaminov v jami.


Stene v jami so zasigane s prevleko, ki je nastala pri kristalizaciji raztopljenih rudnin. Razkroj apnenca zaradi kemičnih procesov, ko voda pronica skozi jamski strop in polzi po kamnini navzdol, je povzročil, da je površina nekaterih sten korodirana.


Pod korodiranimi stenami so na kamnu nastali majhni kapniški ježki. Na nekaterih stenah so vidni beli minerali.


Na ilovnatih tleh najdemo številne sledi živali. Lupine orehov so v jamo verjetno prinesle veverice, ostanki okostij pa razkrivajo življenjski prostor plenilca, najverjetneje lisice.

Maj K. T., Žan K. in K. Kramar, september 2016

Spletna stran OŠ Toneta Pavčka uporablja piškotke. Ti ne shranjujejo Vaših osebnih podatkov. Več o piškotkih ...