Slikovita pečina v Zijalu je ena izmed bolj znanih znamenitosti Mirne Peči, verjetno pa tudi ena izmed bolj skrivnostnih. Poleg legend, ki so se ohranile v ustnem izročilu, stena skriva tudi dve kraški jami: Fantovsko luknjo in Ajdovsko jamo. Ker smo ju poznali le iz pripovedovanj, smo se odločili, da ju obiščemo.
Fantovska luknja leži vzhodno od pečine in naj bi služila kot skrivališče že v času turških vpadov. Kasneje so v njej zavetje iskali fantje, ki so bili v vojnem času vpoklicani v avstrijsko vojsko. G. Mirko Kužnik, ki nas je odpeljal do nje, je povedal, da naj bi v njeni bližini pred leti našli tudi ostanke vojaške opreme iz 2. svetovne vojne. Jama je še danes izvrstno skrivališče, saj je pot do nje izjemno strma, najti pa je ni prav lahko.
Vhod v Ajdovsko jamo, zahodno od pečine v Zijalu, je nekoliko bolje viden. Zasluga gre g. Alojzu Kastelicu, mirnopeškemu čebelarju, ki je leta 1992 jamo odkril in njen vhod razširil. Legenda pravi, da naj bi v njej prebivali Ajdi, prvotni prebivalci naših krajev. S podzemnimi rovi naj bi bila povezana z Ajdovsko hišo nad Šentjurijem, je še zapisal g. Kastelic.
Obe jami sta vodoravni in kratki, nastali pa sta pod previsno steno. Takim vrstam jam pravimo spodmoli ali zijalke. Fantovska luknja je manjša, saj je dolga le 5 metrov; Ajdovska jama pa je dolga 9 metrov. Vhod v Ajdovsko jamo je tudi bolj zaprt, zato je jama bolj vlažna in v njej pa opazimo več značilnih kraških pojavov. Obe jami sta težko dostopni, pot do njih pa je močno zaraščena, tako vemo, da smo bili prvi, ki smo ju po daljšem času obiskali.
Fantovska luknja
Pogled proti zgornjemu delu pečine v Zijalu z ozke police 25 metrov nad izvirom reke Temenice, kjer se nahaja vhod v Fantovsko luknjo.
Vhod v jamo, pri katerem so dobre vidne plasti apnenca, nastalega v obdobju jure (pred 200 do 150 milijoni let).
Po vhodu se jama razdeli v dva rova. Desni, ki je nekoliko daljši, meri dobra 2 metra.
Stene krajšega, levega rova ponekod izgledajo, kot da bi jih nekoliko razširila tudi človeška roka.
Tla so prekrita s slojem rjave preperine, ki polzi iz razpok v jami. Okrušeni deli kamnin odkrivajo temnejši apnenec, ki ga obdaja svetlejša plast kalcita. Kalcit je hkrati tudi vezivo, ki zapolnjuje manjše razpoke v stenah.
V večje razpoke so vrinile korenine drevesa, ki raste nad jamo in kamneno osnovo drobi v pesek. V razpokah v desnem rovu opazimo, da se jama nadaljuje proti notranjosti griča Sveta Ana. Tako ni nenavadno, da so zaradi podobnih razpok v okolici domačini včasih pripovedovali o podzemnem rov, ki naj bi povezoval Zijalo z 10 kilometrov oddaljenim gradom Hmeljnik.
Ajdovska jama
Pot do Ajdovske jame vodi zahodno od pečine v Zijalu po težko dostopnem terenu 45 metrov nad izvirom reke Temenice.
Vhod v jamo, ki je nastala ob prelomni ploskvi, se začne pod desetmetrsko navpično steno.
Nizek prehod se razširi v manjšo dvorano, ki je dolga 6, široka 3,5 ter visoka 3 metre.
Pod manjšim kamnitim mostičkom se na severni strani jame začne krajši in nižji rov, ki pa se konča že po dobrem metru in pol.
Nad severnim rovom opazimo enega izmed dveh naravnih kaminov v jami.
Stene v jami so zasigane s prevleko, ki je nastala pri kristalizaciji raztopljenih rudnin. Razkroj apnenca zaradi kemičnih procesov, ko voda pronica skozi jamski strop in polzi po kamnini navzdol, je povzročil, da je površina nekaterih sten korodirana.
Pod korodiranimi stenami so na kamnu nastali majhni kapniški ježki. Na nekaterih stenah so vidni beli minerali.
Na ilovnatih tleh najdemo številne sledi živali. Lupine orehov so v jamo verjetno prinesle veverice, ostanki okostij pa razkrivajo življenjski prostor plenilca, najverjetneje lisice.
Maj K. T., Žan K. in K. Kramar, september 2016
