Takoj, ko pridete v gozd, zavijte desno. Hodite nekaj časa naravnost, nato zavijte dvakrat levo. Sledi nekaj ovinkov desno, nekaj levo in ste tam − v majhni škratji vasici z imenom Malo gnila mušnica. V eni izmed njih živi škrat Nagajarad. Ta škrat sicer počne navadne škratje reči: skrbi za bolne živali, nabira zdravilna zelišča, sem in tja spotakne kakšnega preglasnega gozdnega sprehajalca, izdeluje pohištvo in sveče, prejšnji teden pa se je odločil, da bo malo ponagajal našim prvošolcem. Nekajkrat jim je razmetal učilnico, v copate vtaknil bonbone, počečkal tablo in jim vsak dan pustil pismo z nalogami in presenečenji. Sprehodil se je tudi v Predsedniški palači in eno pismo pustil kar pri predsedniku države Borutu Pahorju. Še dobro, da so ga otroci v petek, 12. 6., obiskali in pri njem prevzeli škratje pismo. Na ta dan so prvošolci tudi prespali v šoli. O, koliko škratovščin so doživeli! Iskali so skriti zaklad, na poti reševali naloge, rešili hudomušno sprehajalko, se igrali škratje igre, raziskovali, kako zgleda šola ponoči in zaplesali v pižamah. Ne boste verjeli, za trenutek ali dva smo videli celo škrata Nagajarada.
Zjutraj smo se odpravili v Mirno Peč na krofe in kakav, ki nam ga je prijazno pripravila Tilnova mami. Presenečenj pa še kar ni bilo konec. Ob najvišji stavbi v Mirni Peči nas je čakala velika škatla, v njej pa za vsakega prvošolca čudovito škratje darilo. Tako smo se od škrata poslovili in mu v škratjem jeziku zaželeli vse dobro, predvsem pa veliko škratje sreče. Enako želimo tudi vsem vam:
»Druml, druml, cipl, copl, dinge, dinge, knofl, knofl.«
Staša Hočevar Zajc