Da so okoliški prebivalci na gričih v okolici Mirne Peči predelovali grozdje in negovali vino že ob prelomu iz 12. v 13. stoletje, dokazujejo darovnice višnjegorski ministerialov. Zasadi na Golobinjeku, Grč vrhu in Knežiji so bili vse do 19. stoletja večinoma v lasti hmeljniških graščakov; nad Šentjurjem, Hmeljčičem in Globočdolom je imel večja posestva stičenski samostan; vpliven lastnik vinogradov v mirnopeški župniji pa je bil tudi novomeški Kapitelj. Odločili smo se, da ob sv. Martinu del večstoletne vinogradniške tradicije poiščemo v starih hramih in zidanicah na Golobinjeku in Grč vrhu.
A kako so te stavbe nastale? V srednjem veku sta se uveljavili dve vrsti lastništva: dominikalna in rustikalna. Večje dominikalne vinograde so vodili zemljiški gospodje (grajščaki, cerkve in samostani), obdelovali pa so jih njihovi podložniki, ki so prihajali na obvezno tlako. Pridelek so lastniki po trgatvi odpeljali v svoje vinske kleti: hmeljniški graščaki na Pristavo pod gradom, stičenski samostan v svojo kelt Bajnof pod Trško goro, novomeški Kapitelj pa v kletne prostore mežnarije pri cerkvi sv. Nikolaja. Stavb za kletarjenje in spravilo vina v vinogradih zato večinoma niso potrebovali.
Manjši rustikalni vinogradi, ki so bili v okolici Mirne Peči tudi najbolj pogosti, pa so bili bodisi del podložnih kmetij, ki so zemljiškim gospodom dajale vinsko desetino, bodisi so jih zemljiški gospodje dajali v najem (v zakup po gorskem pravu), kar so kmetje plačevali z delom pridelka, imenovanim gornina. Ker so bili to večinoma kmetje iz okoliških vasi, so sprva tudi oni pridelek vozili na svoje domačije. Za spravilo orodja ter stiskanje grozdja pa so ob vinogradih postavili majhne stavbe iz lesa. Te pritlične lesene stavbe, v katerih so kasneje shranjevali tudi vino, na Dolenjskem imenujemo hrami.
Lastniki večjih kmetij se z delom v vinogradu niso ukvarjali. Zanj so skrbele starejše ali samske osebe in gostači, ki so sprva živeli na kmetiji, nato pa so se nekateri izmed njih, kljub temu da je zemljiški gospod to prepovedoval, v vinograde tudi naselili. S tem pa se je začela tudi navada shranjevanja vina v hramih. Pogosto so eno steno hrama pozidali s kamnom in vgradili krušno peč, v druge stene pa okna. Tako so v vinogradih nastale hiše.
Nekateri pa so vkopali in zazidali kletne prostore (keudr), kjer so pogosto poleg prostora za shranjevanje vina uredili tudi prostor za odprt ogenj. Nad kletjo so zgradili leseno podstrešje. Stavbe, ki so imele zidani kletni del in leseno nadstropje, na Dolenjskem imenujemo zidanice.
Značilnosti mirnopeških hramov in zidanic si lahko ogledate v fotogaleriji.
Nejc G., 8. a, Žan K. in Maj K. T., 8. b, K. Kramar, november 2016
