Tretješolci smo izredno radovedni. Zanimalo nas je, kaj tako lepo belo ali roza sedaj v jeseni cveti po njivah.
Ajda je to. Odločili smo se, da jo natančneje spoznamo. Prebrali smo pravljico Ajdovo zrno, ki smo jo našli v knjigi Babica pripoveduje. Poiskali smo še slovenske pregovore o ajdi, saj vemo, da si je slovenski kmet v življenju pomagal tudi z njimi.
Pa mislite, da smo vsi vedeli, kakšna je ajda? Seveda ne. Ker živimo v času, ko si najraje in najhitreje poiščemo odgovore na svoja vprašanja na spletu, smo tako storili tudi mi. Izvedeli smo, kakšnega videza je ajda, kje raste, za kaj jo uporabljajo, zakaj je pomembna. Zanimalo pa nas je še, kako so jo nekoč pospravili s polja. Zato smo se odločili, da si to ogledamo. Šli smo do kmetije na Vihrah.
Matetova Mojca (Mojca Lužar) je v sredo, 9. oktobra, v tednu otroka, prišla po nas v učilnico in nas pospremila na kmetijo Parkljevih. Tam pa so nas že čakali Jakopčkova Anica (Anica Parkelj), Krevsov Lojz (Alojz Kastelic) in Matjažev stric Jože (Jože Krevs). Pa staro kmečko orodje so imeli. To je bilo zanimivo! Matjažev stric Jože je sedel na klepalniku. Predstavil nam je srp, kladivo za klepanje, oslonk, oslo in postopek klepanja. Jakopčkova Anica nam je povedala, da je srp sedaj pripravljen za ročno žetev ajde. Dandanes pa večinoma žanjejo s kombajnom, saj ročno delo zahteva veliko časa in več delavcev na polju. Krevsov Lojz nam je pokazal še posebej prirejeno ročno koso za žetev žita. Pokazal nam je tudi, kako se kosa nabrusi.
Ker je na polju v tem času ajda zrela, so nam le povedali in pokazali, kako so nekoč ajdo sejali. Zrnje za setev so dali v sevnco. To je posebna pletena ovalna košara z ročajem, ki si jo sejač obesi na eno roko, z drugo pa zajema zrnje in ga z enakomernimi gibi trosi po njivi medtem ko hodi po razboru.
Orodje je bilo pripravljeno, zato smo odšli na polje, kjer je bila zrela ajda pripravljena, da se jo požanje. Anica je s srpom žela zrelo žito. Požete in zvezane snope je postavljala sproti v kopico na polju. Povedali so nam, da je treba z ajdo ravnati pazljivo, da se mora zrnje vedno imeti na vrhu snopa, da se ne usuje. Pokazali so nam še, kako se žito žanje s koso. Zanimalo nas je, kako so otroci lahko pomagali na polju. Povedali so nam, da so otroci pripravljali poresle, da so žanjice lahko hitreje žele, saj so bile njive velike, delovnih rok pa vedno premalo.
Kaj pa se je s snopi dogajalo, ko so bili vsi v kopici in njiva požeta? Odpeljali so jih h kozolcu. Tam so ročno spravljali snope z voza in jih vlagali na late. Obračali so jih z zrnjem navznoter, da je le to bilo zaščiteno pred pticami in da je zrnje ostalo na rastlini. Ko se je ajda v dobrem mesecu dni posušila, so jo otepli. Zrnje so pospravili, preostanek rastline pa so imeli za hrano domačih živali.
Povedali so nam še, kaj so z zrnjem storili. Odpeljali so ga v mlin, kjer so ga zmleli v ajdovo moko. Ali pa so ga dali v stope, kjer so s postopkom phanja iz ajdovih zrn pridobili ajdovo kašo.
Z Matetovo Mojco, Jakopčkovo Ančko, Matjaževim stricem Jožetom in Krevsovim Lojzom smo se pogovarjali tudi o pomenu ajde za ohranjanje videza slovenske pokrajine, za ohranjanje čebel.
O ajdi smo izvedeli zelo veliko. Zdaj jo bomo znali ceniti. Želimo si, da bi jo naši kmetje več sejali, saj je pomembna za zdravje, za prehrano ljudi, živali, pa tudi za čebele.
Bil je lep poučen dan. Z njive smo odhajali s šopki ajde, z njenimi zrni in polni novega znanja.
Fotografije in video posnetek si lahko ogledate v fotogaleriji.
Tretješolci
